Maj - Junij 2022

Dar narave, ki nima meja

Slava aloe vere ne pozna ne geografskih in ne časovnih meja. Izvira iz Azije in Afrike, kjer so jo uporabljala starodavna ljudstva.

Pred nekaj leti se je aloja znašla – bolje bi bilo reči, se je vrnila – v središče pozornosti. Postala je ena od najbolj priljubljenih in zaželenih rastlin, ki je zaradi njenih zdravilnih lastnosti ne nehajo hvaliti. Tega ni težko opaziti: v lekarnah in na policah veleblagovnic se je število izdelkov, ki vsebujejo (ali pa navajajo, da vsebujejo) izvlečke tega izjemnega zelenega zdravila zelo povečalo. Priljubljenost aloe vere dobesedno nima meja: ne geografskih, ne časovnih. Njene zdravilne lastnosti so poznali že v davni preteklosti. Rastlina je omenjena v evangelijih in zagotovo vemo, da so jo uporabljali v Egiptu, na Kitajskem in Bližnjem vzhodu. Njena slava se ni zmanjšala niti v srednjem veku in v renesansi, nasprotno, takrat se je šele začela razširjati po Evropi in pozneje, po odkritju Amerike, tudi po novem kontinentu. Dokončno pa so to puščavsko rastlino ustoličile sodobne znanstvene študije in potrdile (ter razkrile) številne zdravilne učinke, ki so jih slutila že ljudstva v pradavnini. Rastlina, ki raste v suhem okolju, ob pomanjkanju vode in drugih snovi, sončno svetlobo in minerale, ki jih črpa iz zemlje, preobrazi v celo vrsto snovi, ki ji omogočajo, da preživi in se brani pred nevarnostmi. Da ne bi iz njenih listov izšla ena sama kapljica življenjsko pomembne tekočine, je razvila sestavine, ki lahko hermetično “zapečatijo” reze in obnovijo tkiva. Njena sredica je sestavljena iz sluzaste želatine, ki ohranja vlažnost in vse hranilne snovi, ki jih je ustvarila v svojem naravnem “laboratoriju”. Prav ta želatina je vzrok za poudarjen protibakterijski, protivirusni, protivnetni in poživljajoč učinek na imunski sistem, torej vse, kar lahko izkoristimo za zdravje in lepoto.